Eni ljudje, ne pa vsi, majo eno tako grdo navado, da ko jih v pogovoru (dopisovanju) nekaj nenadoma zmoti, kar utihnejo. In ko utihnejo, ne veš ali so tiho zato, ker nimajo časa odpisati ali pa je to konec debate, ker je nekaj druga oseba razumela kot kako žalitev. Vedet ne moreš, ker ti itak ne povejo v čem je problem.
Zanimivo mi je, kako majo ljudje drugačen odnos med sabo v živo in preko dopisovanja. V izgovor temu rečejo, da je pogovor preko dopisovanja nekaj drugega kot v živo, ampak a je temu res tako? Zakaj si preko dopisovanja (samo zato ker je dopisovanje) lahko privošči tak "grd" odnos, v živo si pa ne upa. V živo je najbrž težje samo reči nič in izpuhteti, ko te nekaj zmoti? V živo je lažje hliniti da je vse OK, pa potem nikoli več spregovoriti?
Kaj pa vi naredite v teh situacijah?
Komunikacija je svojevrstna umetnost, ki ima nekatere svoje zakonitosti, pa če ti je všeč ali ne.
Prvi moment je faza komunikacije. Lahko gre od izmenjave mnenj, preko debate ali diskusije, vsiljevanje svojega mnenja, prepričevanja prepričanih pa vse do tega kar pravi pregovor... pametnejši odneha.
Drugi moment je smisel in pomembnost. Za nekega sogovorca je lahko zelo pomembno, drugemu pa je lahko nepomembno.
Tretji moment je cilj, ki izhaja iz prvaga momenta. Je smisel le pridobiti mnenje, morda prediskutirati, morda najati kompromis... ali pa gre za to, da nekoga po vsej sili prepričaš v svoj prav.
Ko boš osvojila te osnovne zakonitosti komunikacije, ti bo jasno zakaj nekateri včasih ne želijo nadaljevati z komunikacijo in se raje umaknejo.
Grda navada ljudi je, da pravijo, da želijo slišati mnenje. Nato začno o mnenju diskutirati, sledi faza prepričevanja... in na koncu se skregajo, dokler se eden (pametnejši) ne umakne.
Sedaj tako oboroženi s malce več znanja o veščini komunikacije ti le še zaželim veliko uspeha pri komuniciranju. :-))))