Postopanje sodišča o delitvi dediščine velja že vsaj stoletje in pol, če ne še več. Je logično in pravilno.
1. če ni oporoke, zapuščinsko sodišče dovoli dedičem, da se o delitvi dediščine dogovorijo sami.
2. Če to ni mogoče, potem poskuša sodišče na vsak način razdeliti dediščino v naravi po že razdeljenih deležih.
3. Če delitev v naravi ni mogoča, oz. se s tem dediči ne strinjajo, potem sodišče predlaga prodajo in razdelitev denarja. Pri tem sodišče spodudi dediče, da dediščino dediči sami prodajo, saj s tem iztržijo višjo kupnino. Prodaja se opravi po že dodeljenih deležih.
4. Če se dediči s skupni prodajo ne strinjajo, potem sodišče samo proda zapuščino in razdeli denar. Pri tem je pomembno poudariti, da se pri takem načinu prodaje, običajno iz zapuščine iztrži manj, kot pa če dediči sami prodajo zapuščino po tržni ceni.
1. če ni oporoke, zapuščinsko sodišče dovoli dedičem, da se o delitvi dediščine dogovorijo sami.
2. Če to ni mogoče, potem poskuša sodišče na vsak način razdeliti dediščino v naravi po že razdeljenih deležih.
3. Če delitev v naravi ni mogoča, oz. se s tem dediči ne strinjajo, potem sodišče predlaga prodajo in razdelitev denarja. Pri tem sodišče spodudi dediče, da dediščino dediči sami prodajo, saj s tem iztržijo višjo kupnino. Prodaja se opravi po že dodeljenih deležih.
4. Če se dediči s skupni prodajo ne strinjajo, potem sodišče samo proda zapuščino in razdeli denar. Pri tem je pomembno poudariti, da se pri takem načinu prodaje, običajno iz zapuščine iztrži manj, kot pa če dediči sami prodajo zapuščino po tržni ceni.