brez začetka napisal:zakaj neumestna? napisal:me kar zmrazi napisal:
Se strinjam. In namesto, da razdiraš družino, se raje nameni k zdravniku po napotnico za psihiatra. Več kot očitno je, da si zapadla v depresijo in če ne boš začela z zdravljenjem, boš poleg svojega, uničila še dve življenji. Primerjava smrti nerojenega otroka z živorojenim otrokom, ki umre zaradi bolezni, nesreče, na katerega te vežejo realni občutki ljubezni, spominov, je neumestna.
Ubogi tvoj mož in (rojeni) otrok.
Zakaj je neumestna?
A obstajajo predpisi, kako močno smeš žalovati v posameznih kategorijah in natančno določene časovne omejitve?
Kako misliš, da se počuti ženska, ko ji proti koncu nosečnosti povedo, da je "plod" umrl? S tem podatkom jo pošljejo še za kak dan, dva domov.
Potem se zjutraj zbudi in se mora odpravit v porodnišnico rodit mrtvega otroka. Ve, da bo morala rodit in ve, da bo otrok mrtev.
Dajo ji umetne popadke. Vodijo porod, kot bi bil otrok živ (vsaj upam, da je bila deležna korektnega odnosa, se zgodi tudi, da odnos ni korekten). Torej iztisne otroka kot porodnice, ki rojevajo živega.
Nihče ni neki dobre volje zraven, ni občutka olajšanja, ko rodiš, v naročje dobiš lepega, popolnega mrtvega otroka. V 35. tednu je že čisto takšen kot pravi dojenček, kompleten, z laski, nohti, obrazom, mogoče lahko celo razbereš, komu je podoben. Daš mu ime in začneš urejati vse za pogreb.
In potem pride mimo ena mona in reče, eh, to ni nič, kako si drzneš to primerjati s smrtjo nekajmesečnega dojenčka? Tisto je tragedija, ne pa tole.
Z medicinskega vidika nisi "razložila" nič novega, jasno je, da je potrebno mrtvega otroka poroditi, tako kot je potrebno poroditi mrtvega otroka že pri manj tednih.
Vendar pretiravanje v smeri dramatiziranja ni dobro, saj je več kot očitno avtorico pripeljalo v bolezen in bližajočo se uničenje družine.
Seveda je hudo, seveda avtorica trpi, vendar ne, zadeva NI primerljiva s smrtjo živorojenih, kaj šele nekaj let starih otrok. In potrebno je iti naprej, ne pa obtičati v agoniji in žalovanju za nečem, kar se še niti začelo ni.
Pamet v roke.
In kja bi morala razlagati o medicinskem vidiku, tukaj je vprašanje čustvenega vidika. Zakaj bi morala biti primerljiva? Zgodilo se ji je nekaj groznega in zdaj preboleva. Na svoj način. In ne v nedogled, kot nekateri trdijo, pač pa uboge 3 mesece, ki se slišijo dolgo, a minejo kot bi trenil. Po 3 mesecih je žalovanje za starimi starši šele prišlo za mano. Meni tudi ni primerljivo s smrtjo otroka, ni pa to nekaj kar preboliš mimogrede.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 20 Sep 2016 17:02